Adriana Kuči: IME MI JE SARAJEVO
Maribor: Litera, 2022
»Lahko bi pisala recimo ljubezenske romane: Ona, sirota, ampak lepa in poštena, brez napak, nima je ne na telesu, ne v duši, ne v umu, ne v preteklosti, sreča skrivnostnega njega. In potem, ko gresta skozi velik nesporazum, nekaj prepirov ter neverjetno romantično gesto moškega heroja, živita srečno in zadovoljno do konca svojih dni. Če bi pisala takšne zgodbe, bi se podpisovala s psevdonimom. Recimo M. T. Wallice. Čeprav bi taka literatura verjetno dosegla širok krog bralcev, verjamem v poved, ki jo je Kafka napisal Pollaku, da nima smisla brati za zabavo. Da je treba brati knjige, ki nas zabolijo.«
Roman Ime mi je Sarajevo zaboli. Morda celo bolj bralca kot pripovedovalko Lano, za katero se zdi, da nekako neprizadeto, z distance pripoveduje o vojni, ki jo je doživela kot najstnica, vojni, ki ji je vzela ali pohabila najbližje, konec koncev tudi njo. Bralca pa boli, ko se znajde sredi vojnega Sarajeva, v katerem je treba po vodo hoditi k zajetju, vsak izhod pa pomeni tvegati glavo, v katerem učenci, ki jim je bila šola zadnja briga, z veseljem hodijo v improvizirano učilnico po košček nekdanje normalnosti, v katerem ti granate pred očmi razčetverijo prijateljico in se ti delčki njene kože zalepijo v lase …, življenje pa kljub vsemu teče dalje. Mladost si ne pusti vzeti svojega: najstniki se ob glasbi in vojaški hrani družijo v kleteh, zaljubljajo se in se razhajajo. Ne moremo mimo vprašanja, ali je vse to, kar se je v Sarajevu dogajalo pred 30 leti, mogoče preslikati na današnjo Ukrajino.
Vendar to ni le roman o vojni, temveč se dogajalni čas raztegne vse do sedanjosti. Izkaže se, da hude preizkušnje v preteklosti niso nobeno zagotovilo za miren preostanek življenja. Ne obstaja zgornja meja zla, ki se lahko pripeti enemu človeku; nekatere življenje »tepe« neprenehoma. Kot na primer Lano, ki po vojni spozna Slovenca Marka, princa na belem konju, a, kot se izkaže kasneje, z napako. Le kdo bi ji verjel, če bi povedala, kako zverinsko nasilen je lahko, ko pa zna biti hkrati tako očarljiv, pozoren in nežen? Z njim se preseli v Slovenijo, kjer se sicer z lahkoto vklopi v vsakdanjik Maribora, njena nedružabnost, ki so ji jo očitali rojaki, se lepo zlije s slovensko zadržanostjo, slovenščino vzame za svojo, a za »domorodce« vseeno ostane »čefurka«.
Je zgodba avtobiografska? Avtorica se nedvoumnemu odgovoru na to vprašanje izogiba; pravi, da Lanino življenje ni njeno, priznava pa, da je določene podobe, zlasti vojne, vzela iz svojih spominov.
Vesna Rogl
