Danes mineva 32 let, odkar je v Katovicah na Poljskem umrl literarni zgodovinar, verzolog, prevajalec, pesnik in profesor Tone Pretnar. Ljudje, ki so ga poznali, se ga spominjajo kot izredno skromnega moža z izrazitim čutom za sočloveka. O tem pričajo drobci v različnih besedilih, ki so jih o njem zapisali njegovi strokovni kolegi, prijatelji in znanci. Tako se, na primer, v zborniku Občutenje srca skupinskega avtorja Irena Novak-Popov spominja, kako je Pretnar s svojim izjemnim verzološkim znanjem Eduardu Milerju in njej priskočil na pomoč pri prevodu Balade o deviškosti v duru, ki sta jo morala prevesti v okviru Brechtove satirične komedije Malomeščanska svatba za SNG Drama, pri čemer si je namesto honorarja zaželel samo vstopnico za premiero te igre.
V istem zborniku se Alojzij Pavel Florjančič spominja, kako se je Pretnar samo za eno noč s Poljske vrnil v Tržič in ga rešil iz zagate, ko mu je kot uredniku kataloga mednarodne razstave mineralov v Tržiču zmanjkalo denarja za lektorja. Pretnar je to edino noč doma prebedel ob močni kavi, cigaretah in lektoriranju zbornika. Florjančiča je zjutraj pričakal urejen sveženj listov s korekturami, Pretnar pa je že odšel, ne da bi pričakoval kakršno koli plačilo, zahvalo ali omembo zaslug. »Tak si bil in takih ni, ali pa jih je prav malo,« še zapiše avtor.
