Priporočamo

Seznam najbolj branih knjig

Seznam prikazuje najpogosteje izposojeno gradivo v knjižnici dr. Toneta Pretnarja, Tržič. Statistika je izdelana na osnovi podatkov o izposoji.

Jani Virk: JAKA IN VANE

Jani Virk: JAKA IN VANE
Ljubljana: Beletrina, 2021

Poleti, tam nekje na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je Jaka Rowenski ravnokar zaključil šolanje na gimnaziji. Obdobje je doživljal kot zaslužen čas svobode, ki ga je v glavnem preživljal s punco Katjo. Sproščeni čas kratkotrajnega poletja je minil z vpoklicem na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado. Deževnega jesenskega jutra se je usedel na avtobus, namenjen proti Bovcu. V tamkajšnji vojašnici se je moral zglasiti. Že kmalu po začetku vojaškega drila ga je dosegel neskončen občutek nemoči in brezizhodnosti, ki ga je poglabljalo tudi turobno jesensko vreme in nov samski stan, Katja se je ogrela za drugega. A kjer je dež, posije tudi sonce. Spoznal je odbitega pesnika Vaneta, ki se mu je s poskusom samomora uspelo za nekaj časa izogniti vojaški suknji, poslali so ga domov v Ljubljano. Po nekaj tednih je tudi Jaku posijalo sonce. Premestili so ga v športno enoto, tako je lahko pod liberalnejšimi pogoji treniral smučanje, ti pa so dopuščali tudi številnejše zlorabe nepričakovane sproščenosti. Vojake športne enote so razkrili in jih kazensko razpršili po različnih vojašnicah. Večina grešnikov je bila poslana v Kosovsko Mitrovico, ravno v času, ko so se tam dogajali politični nemiri Albancev.

Po preživeti, opravljeni vojaščini se je Jaka odselil od doma in z novim prijateljem, pesnikom Vanetom skupaj najel kletno stanovanje v Ljubljani. Študiral je umetnostno zgodovino, gojil moško prijateljstvo, potoval po Evropi, popil neskončne količine alkohola, preganjal ženske, spoznaval slikarstvo, filme, glasbo in slovenske pesnike. Bil pa je tudi osamljen.

Jani Virk je bil v mladosti državni smučarski reprezentant. Je pisatelj in prevajalec, doktor nemščine, zaposlen na RTV SLO,  dela kot urednik igranega programa. Leta 1999 je za delo Pogled na Tycho Brahe prejel nagrado Prešernovega sklada. Jaka in Vane je njegov deseti roman, posvečen je osemdesetim letom prejšnjega stoletja, ko so na sceno  vstopili punk bendi in številna družbena gibanja. Iskrena čast je namenjena sodobnim slovenskim poetom: Šalamunu, Strniši in Zajcu.

Špela Jerala

 

Zgode in nezgode – Florjan Lipuš

Spomini na otroška leta v nekaterih vzbujajo občutke prijetne domačnosti in nostalgije, v drugih pa občutke osamljenosti in zavrženosti. Čeprav spomin morda ni več najbolj zanesljiv, se človek v zrelih letih vrača v otroštvo in prečesava pomembne mejnike v svojem življenju, da sklene življenjski krog in se pomirjen sooči s slutnjo smrti.

Tudi osebe v Lipuševih kratkih zgodbah se soočajo z lastno smrtnostjo. Smrt je zanje morda blizu, morda še ne, a je neizbežna. Nekateri jo pričakujejo s strahom; v želji, da bi preložili njen prihod, se pehajo za zdravim življenjem. Spet drugi – tisti, ki jim je življenje namesto z rožami postlalo z bodicami – jo pričakujejo z dobrodošlico na ustnicah.

Smrt ni abstraktna, temveč je konkretna oseba – ženska, ki melje v starem mlinu, gospa, ki si pri kmečki družini izposoja koso, ali ekscentrična dama, ki s koso sredi belega dne paradira po mestu, pa nihče ne trene z očesom. V nasprotju s krščanskim izročilom ne prinaša pravičnega plačila; ni pekla za hudobne in nebes za dobre. Plešasti gospod, ki se strašno boji smrti, se je boji prav zato, ker je prepričan, da se bo v onstranstvu znašel v gneči, stisnjen med ljudi, ki mu niso po volji in se jim na zemlji dokaj uspešno izogiba. Mladenič, ki na koncertu doživi izventelesno izkušnjo, pa razočaran ugotovi, da so v peklu prijazni sosedje, siromaki, dobri ljudje, ki jih je poznal, nikjer pa ni videti zlobnežev.

Lipuš se v zgodbah poleg smrti dotakne tudi težkega otroštva, ko je moral otrok med počitnicami služit k tujcem, kjer mu je bilo zaradi očitne večvrednosti domačih otrok tako hudo, da je ponoči pobegnil domov. Spet drug otrok je moral vsak dan z mamo na dnino, pomanjkanje očetove ljubezni pa ga je v odraslosti naredilo nezmožnega za pristne, ljubeče odnose. Roka je za delo, ne za božanje, so menili tedaj.

V marsikateri zgodbi pripovedovalec odločno zavrača krščanstvo in Cerkev: graja Jezusa, ki bi lahko preprečil drugo svetovno vojno, a je le nemo gledal s križa ob poti; duhovnika, ki je pokopal osamljeno starko, a v tem pogrebu ni bilo ničesar svetega, ker je bil duhovnik preveč grešen. Stoletja pokojnega škofa Ernulfa, ki je spisal obrazec za izobčenje iz Cerkve, dolži lastnega telesnega propada, kajti verjame, da se ga je polastilo prekletstvo izobčenja iz preteklosti.

V zadnjih dveh zgodbah z besedami ošvrkne še odnos avstrijskih oblasti do slovenske narodne manjšine in osiromašeno narodno zavest tako v zamejstvu kot v matični državi. 84‑letni pisatelj iz Lobnika pri Železni Kapli seveda o tem govori iz prve roke. Dvojezične napise so na narodnostno mešanem območju začeli postavljati šele pred kratkim, po tem ko so oblasti desetletja ignorirale določbe mednarodne pogodbe in v tem času zamejskim Slovencem naredile nepopravljivo škodo. Toda vse krivde ne gre zvaliti na avstrijske oblasti: slovenski zamejski skupnosti očita mlačnost, češ da samo tarnajo matični državi, kako se ne pobriga zanje, matični državi pa očita, da po narodno zavest hodi v zamejstvo in izseljenstvo, ker je je doma ostalo bore malo. Je senca smrti spreletela tudi slovenstvo?

Vesna Rogl

Sončnica – Vinko Möderndorfer

Ajda in Voranc sta soseda in sošolca, obiskujeta deveti razred. Ajdina družina je premožna, živijo v lepi hiši, ki jo je zasnoval oče, arhitekt. Voranc živi z mamo v stanovanju nasproti. Družini sta v lepih odnosih, drug k drugemu hodijo na obiske, vstopajo v stanovanje, ne da bi potrkali, skoraj družina so. A vendar ni vse tako lepo, kakor se zdi na prvi pogled. Ajdina starša živita drug mimo drugega, Ajda pa to komajda opazi, saj ima preveč težav s seboj. Ima motnje hranjenja in pri izogibanju hrani je postala prava mojstrica. Voranc je razmišljujoč najstnik, eden redkih sošolcev, ki učitelje, vsaj občasno, resnično posluša.

Nekega dne ju na poti v šolo ogovori čuden glas, ki prihaja iz zapuščene hiše na drugi strani ceste. Prestrašena pohitita v šolo.  A radovednost je močnejša od strahu in sčasoma oba s to čudno pojavo, za katero se izkaže, da je ženska, navežeta stik, skorajda prijateljski odnos. Starši ju svarijo, naj se ne družita s klošarji, saj so to nevarni ljudje, od katerih bosta staknila zgolj bolezen. Voranc in Ajda pa sta trmasta in še vedno na skrivaj obiskujeta Sončnico. Tako sta jo poimenovala, ker v laseh nosi rumene sončnice. Včasih tudi koprive, ko se počuti koprivasto. Sončnica govori nepovezano, ponavlja besede, jih oblikuje v nesmiselne rime, a vseeno se zdi, da je srečna.

V šoli pri slovenščini učencem učitelj, ki ga zaradi ukrivljenega nosu imenujejo Ptičar, da nalogo, naj napišejo esej. Voranc se takoj odloči, da bosta z Ajdo napisala esej z naslovom Ljudje na robu. Sončnica je tako postala njun projekt. Sčasoma skozi njeno zapleteno pripovedovanje izluščita zgodbo. Anna, kakor ji je v resnici ime, je včasih živela v deželi Pike Nogavičke. Imela je otroka in moža, ki jih je izgubila v prometni nesreči.

Starši sčasoma spoznajo, da jima otroka lažeta, a kaj potem, saj tudi starši lažejo njima, mar ne? Kar priznajo naj! Skušajo pomagati, a pomoč si predstavljajo drugače, kot Ajda in Voranc. Sončnico odpeljejo v bolnišnico, kjer umre, hišo pa porušijo. Oče bo na tem mestu zagotovo spet zgradil kako lepo hišo brez duše, pomisli Ajda.

Pri uri slovenščine je njun esej izbran, da ga prebereta pred razredom. V nalogi predstavita brezdomstvo in brezdomce, ljudi na robu, kajti »pomembno je, da vidimo.«

V epilogu se srečamo z obema dve leti kasneje. Nista šla na isto gimnazijo, kljub Ajdini obljubi. Ajdina starša sta ločena, oče si je ustvaril novo družino in Ajda ima bratca, ki ga obožuje. Še vedno je v prvem letniku, saj se je spopadla s svojo motnjo in sedaj končno jé, Voranc pa ima že dekle, za katero mama trdi, da je izjemno podobna Ajdi. Voranc ima še vedno knjigo Pika Nogavička s posvetilom Astrid Lindgren, Ajda pa je obdržala pločevinasto škatlico, v kateri je kamen v obliki srca. Oboje jima je podarila Sončnica.

Sončnica je Möderndorferjevo četrto delo za mladino. Izjemna je tudi spremna beseda. »Po dolgih delovnih dneh, ki so minili, odkar sem prebrala ta roman, me še vedno spremljajo podobe in glasovi njegovih glavnih in stranskih likov,« pove dr. Lea Šugman Bohinc, sistemska psihoterapevtka. In res – Sončnica je knjiga, ki jo boste še dolgo nosili v sebi in najbrž nikoli pozabili. Toplo priporočam.

Sabina Šolar

Poslednja – Alexandra Oliva

poslednja-naslovnica-5cmPrične se z resničnostnim šovom, v katerem se pomeri dvanajst udeležencev. Ti se morajo soočiti z izzivi, ki preizkušajo njihove meje vzdržljivosti. Žverca – vodilna oseba romana, ki ga lahko žanrsko opredelimo kot psihološki triler in hkrati znanstveno-fantastičen roman,  je mlajša, poročena ženska, ki si še preden bi imela otroka zaželi posebno avanturo. Prijavi se v resničnostni šov tipa Survival. Njeno življenje v trenutku postane del navidezne televizijske  realnosti in realnosti same.

Medtem, ko so tekmovalci udeleženi v resničnostnem šovu, se v pravem in resničnem življenju zunaj zgodi nekaj strašnega. Epidemija velikih razsežnosti, primerljiva s smrtonosno kugo, prizadene velik del urbanega sveta. Žverca o tem ne ve nič. Na svoji poti se sooča s številnimi  težavami in  izzivi,  za katere si ne predstavlja, da so del igre. Osamljena in negotova pogreša moža in življenje, ki ga je pustila za seboj, a ji niti na misel ne pride, da bi odnehala. Pri počasnem in vztrajnem napredovanju opazuje znake zapuščenosti in uničenja. Te si nekaj časa razlaga kot bolne umotvore scenaristov, saj si  ne predstavlja, da bi šlo v šovu lahko tako daleč. Bolj proti koncu njene poti in tudi romana doživi prava spoznanja, ki jo temeljito pretresejo.

Pretanjeno in provokativno delo o bizarnosti televizijskih resničnostnih šovov in dojemanju naše prave resničnosti, za kar imajo zasluge vsi mediji. Za roman je značilen hiter tempo in odlična dinamika. Presunljivo!

URNIK KNJIŽNICE
ponedeljek - petek:
od 9.00 do 18.00
sobota:
od 8.00 do 13.00
24. 12. in 31. 12.
od 9.00 do 13.00,
če je to sobota: od 8.00 do 13.00

Poletni delovni čas v juliju in avgustu:
ponedeljek, četrtek, petek:
od 9.00 do 15.00
torek, sreda:
od 10.00 do 18.00
sobota: zaprto
Nedelje in prazniki: zaprto

KONTAKT
Knjižnica dr. Toneta Pretnarja
Balos 4, 4290 Tržič
Telefon: (04) 592 38 83
E-pošta: siktrz@trz.sik.si

Dostopnost