16. novembra 1992 je za vedno ugasnilo srce literarnega zgodovinarja, prevajalca, poliglota, profesorja, grafomana in svetovljana, dr. Toneta Pretnarja.
»Kdor je imel srečo poznati Toneta Pretnarja, … ne rabi besed, ki bi ga klicale v spomin. Tam je ostal, vsakemu posebej, ‘za vedno’, kot imenujemo svoj kratki vek. S posebno, neposnemljivo toplino se je priljubil ljudem, ki jih je srečeval na različnih krajih in ob različnih časih svojega življenja.
…
Kdor Toneta Pretnarja ni poznal osebno, ga je lahko spoznal ali ga spoznava kot literarnega zgodovinarja, kritika, kot prevajalca slovanskih književnosti, predvsem prelepe poljske lirike, kot erudita, ki je v verzoloških študijah premeril slovenski verz vseh literarnih obdobij in ga primerjal z drugimi slovanskimi verzi. Ne samo to, raziskoval je verz v prevodu v enega ali več slovanskih jezikov.«
(Verzi Toneta Pretnarja, Mojca Seliškar)
Kadar si zaželim sanj
pod večer
in ko veter skozi okno
prinaša uvelo listje
in zamolkel lajež,
mi je pri srcu tesno
in zazdi se mi,
da ne bom mogel doživeti,
kar bi rad spet doživel,
ker sem nekoč tako ljubil,
da sem zaprl vase,
pa se je pozneje porazgubilo
v meni
in se ne more več vrniti.
Niti v sanjah.
(Tone Pretnar, 9. 8. 1945 – 16. 11. 1992)
