Na današnji dan leta 1945 se je rodil Tone Pretnar, po katerem naša knjižnica ponosno nosi ime. V zgodovino se je zapisal kot literarni zgodovinar, verzolog, prevajalec slovanskih književnosti, pesnik, grafoman, docent za primerjalno slovansko književnost na Univerzi v Ljubljani, lektor slovenščine v Krakovu, Gradcu, Varšavi in Celovcu ter gostujoči predavatelj na tujih univerzah. V spomin in srca tistih, ki so ga spoznali, pa se je zapisal kot Človek z veliko začetnico; kot kavalir, kakršnih že tedaj ni bilo veliko, danes pa jih je še manj; kot človek, ki si je znal vzeti čas za sočloveka in mu pozorno prisluhniti; kot nekdo, ki si mu lahko zaupal in ki je za vsakogar našel dobro besedo; kot poosebljena prijaznost, odkritosrčnost in dobronamernost; kot človek dobre volje, duhovitih domislic in neizmerne delovne vneme.
Rad je imel svoj rodni Tržič, ki mu je posvetil 100 oktav. V njem je pustil svoj pečat kot prvi potujoči knjižničar v Tržiški knjižnici, knjižničar v specialni knjižnici Bombažne predilnice in tkalnice, sodelavec Radia Tržič in Filmskega kluba Tomo Križnar Tržič, popisovalec tržiškega narečja ter someščan, katerega vrata skupnega doma s sestro dvojčico Zvonko Pretnar so bila vedno odprta. Preminul je 16. novembra 1992 na Poljskem, star 47 let. Kljub prezgodnji smrti je zapustil bogat opus avtorskih del, prevodov in znanstvenih študij.
Naj o njem danes spregovori tudi njegova pesem iz zbirke Verzi Toneta Pretnarja.
PONAVLJAMO SE
Ponavljamo se
kot izruvana, nikamor presajena drevesa.
Cesta je jalova, pa je vseeno naša pot.
Jutri bom bitje sredi polja.
Še preden bo nebo zaužilo
belo hostijo noči,
bo moj utrujeni korak
z jalovo cesto življenja
spočel korenine,
ki jih bom nekoč
s poljubi razdajal ljudem,
da bodo našli svoje polje.
Tone Pretnar za pisalnim strojem
