dr. Tone Pretnar

Marija Pretnar, druga žena Antona Pretnarja, je 9. avgusta 1945 v Ljubljani rodila dvojčka Antona in Antonijo. To je bila trdna podjetniška rodbina, ki je živela za Mošenikom v Tržiču. Mali Tone in njegova sestra Zvonka sta imela lepo otroštvo. Igrali so se predvsem v vodi, saj jo je bilo okrog njihove hiše dovolj, na eni strani Mošenik, na drugi pa rake, kot da živijo na otoku. V osnovno šola sta hodila v Tržiču, in sicer v stavbo stare šole, kasneje pa na Balos. Prva njuna učiteljica je bila Peharčeva. Bila je generacija učencev, ki so obiskovali najprej 4 razrede ljudske šole, 1 razred nižje gimnazije in še 3 razrede do konca osemletke. V osnovni šoli je imel Anton Pretnar, Tonček oz. Tone, najraje matematiko. Brati sploh ni maral. Kadar je imel domače branje, je prosil mamo, da mu je glasno brala, on je pa poslušal. Tako je bilo do petega razreda, ko se je mama naveličala glasnega branja.

Kot odličnjak se je vpisal na Gimnazijo Kranj. Prvo leto ga je slovenščino učil prof. Velušček, 2.,3. in 4. pa prof. France Pibernik. Prof. Pibernik je znal navdušiti svoje dijake za slovenščino. Iz oddelka, v katerem je bil Tone, so kar štirje dokončali študij slovenščine. V gimnaziji je začel pisati za gimnazijsko glasilo Plamenice, sodeloval je v tisti zloglasni številki, ki je dvignila toliko prahu. Ko so Plamenico ukinili, je pisal za glasilo Krogi. Na Kranjski gimnaziji je maturiral 1964. Vsake počitnice je šel v mladinsko delovno brigado. Prvo poletje je preživel v Benediktu, nato v Celju, po tretji gimnaziji je odšel na zvezno delovno akcijo v kraju Kolari v Srbijo in po maturi še v Litijo. Kot študent je od leta 1965 do 1969 honorarno delal v občinski matični knjižnici. Pri srcu mu je bila potujoča knjižnica. S prijateljem sta v kovčke zložila knjige in jih nesla zvestim bralcem v okoliške vasi (Leše, Lom,…). Bil je prvi potujoči knjižničar v Tržiču.

Jeseni leta 1964 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, na oddelek slovenskega in ruskega jezika. Diplomiral je leta 1971. Še pred diplomo se je zaposlil v Bombažni predilnici in tkalnici v Tržiču kot knjižničar v specialni knjižnici. Sledilo je služenje vojaščine v Našicah. Tam je srečal skoraj nepismene vojake, te je potem učil pisati in brati, jim pisal pisma, ki so jih vojaki pošiljali svojim domačim v Makedonijo, Kosmet in Metohijo.
Leta 1972 se je začela njegova znanstvena pot. Prvič je odšel na Poljsko, kjer je dobil UNESCOVO štipendijo v Varšavi. Tam se je vključil v skupino, kjer so na Akademiji literarnih ved proučevali verzoslovje v posameznih slovanskih deželah. Na varšavski univerzi pa je imel lektorat za slovenski jezik in literaturo. Za kratek čas se je vrnil v domovino, in sicer na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je bil asistent. Na Filozofski fakulteti je leta 1980 zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja od začetkov do Prešerna. Raziskovalno delo in prevajanje sta ga čisto prevzela. Leta 1988 je doktoriral v Varšavi z disertacijo Mickiewicz in Prešeren. Pri zagovoru doktorata je bila z njim tudi dr. Breda Pogorelec. Leta 1988 je postal docent za primerjalno slovansko književnost na univerzi v Ljubljani.
Vsako poletje je vodil tudi seminarje slovenskega jezika za tujce. Svoje slušatelje je vodil po Ljubljani, Dubrovniku in jim tako nudil funkcionalno znanje slovenščine. Bil je gostujoči profesor v Trstu, Celovcu, Osijeku in Katowicah oziroma Sosnowiecu. Dolga leta je sodeloval na seminarju jugoslovanskih jezikov v Dubrovniku, kjer je imel lektorat za slovenski jezik. Tone Pretnar je imel zelo rad Poljsko in Poljake. Postal je član Solidarnosti, gibanja, ki mu je temelje postavil Lech Walensa, poznejši poljski predsednik.

Njegovo delo lahko razdelimo na:
1. pedagoško delo
• asistent in docent na FF v Ljubljani,
• profesor slovenskega lektorata v Varšavi, Gradcu, Krakowu, Katovicah,
• gostujoči profesor,
• profesor slovenščine na seminarjih slovenskega jezika, literature in kulture za tuje študente.

2. prevajanje
iz: francoščine, angleščine, hrvaščine, makedonščine, ruščine, poljščine, slovaščine, litvanščine (prevod je dobil Sovretovo nagrado),
v: poljščino (Cankarja)

3. znanstveno – raziskovalno delo:
• sonet, verz,
• slovarji: slovensko – poljski, slovensko – makedonski

4. ocene in analize:
Objave v strokovnih revijah, knjigah

5. lastna poezija:
Grafomanije
Ob sotočju Bistrice in Mošenika

Slovenska vzajemna bibliografska baza prinaša 67 zapisov monografij, v katerih je dr. Tone Pretnar podpisan kot edini avtor, soavtor, prevajalec, urednik, avtor spremne besede, avtor prispevka. Poleg je v isti bazi na njegovo ime še 147 zapisov člankov, posameznih objav pesmi, ko so bili objavljeni v strokovnih in splošnih periodičnih publikacijah.

6. izvirna avtorska dela dr. Toneta Pretnarja

1. Tone Pretnar
Prešern in Mickiewicz
O slovenskem in poljskem romantičnem verzu
Slovenska Matica Ljubljana, 1998

2. Tone Pretnar
Stkal sem ga iz Štirih Norih rim.
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993

3. Tone Pretnar
Veter davnih vrtnic
Antologija pesniških prevodov, 1964 – 1993
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana, 1993

4. Tadeusz Konwicki,
(prevedel dr. Tone Pretnar)
Kronika ljubezenskih pripetljajev
Založba Mladinska knjiga Ljubljana,1990

5. V sotočju Bistrice in Mošenika
Tržič v 100 slikah in 100 oktavah
Didakta, 1992

Včasih se je podpisoval s psevdonimom PETER TORNER.

1. oktobra 1992 je dr. Tone Pretnar spet odšel na Poljsko. Začel je delati kot profesor slovenskega
jezika, literature in kulture na Inštitutu slovanske filologije šlezijske univerze. Življenje in delo Toneta Pretnarja je bilo posvečeno besedi. Skoznjo je znal bogatiti ljudi kot malokdo, na študentova ali bralčeva tla presaditi pesniška in prozna besedila s takim pretanjenim posluhom, kot to zmore le pesniška duša. Nenadna smrt je 16. 11. 1992 v Sosnowiecu prekinila njegovo življenjsko pot. Pokopan je v Tržiču.

Za svoje delo je prejel visoka odlikovanja:
• Poljski orden zaslug za kulturo 1987,
• Sovretovo nagrado za prevajalsko delo za leto 1991,
• Prešernovo nagrado Gorenjske za leto 1984,
• Plaketo mesta Tržič za leto 1991.

Dr. Tone Pretnar je bil resnično dober in velik človek. Radi so ga imeli tako preprosti ljudje kot tudi znanstveniki. S Tržičani se je vedno pogovarjal po tržiško. Na Poljskem je rad kupoval darila, ki jih je poklanjal prijateljem in znancem. V tržiško knjižnico ni nikoli prišel praznih rok, ampak z zalogajem literarnih biserov in poln novih načrtov za literarne večere.