Likovni natečaj dr. Tone Pretnar
Tone Pretnar (6. 8. 1945 – 16. 11. 1992) predstavnik viteštva v besedi in dejanju, ki pa žal izumira (Matija Remše)
Bil je absoluten odličnjak, ob nadarjenosti je imel tudi potrpežljivost za vztrajanje ob knjigi. Imel je izreden spomin.
Z obvezno cigareto v rokah, za novo pesem ali pismo mu je bilo vredno kupiti novo pisalo.
Vsak dan na avtobusu na relaciji Tržič – Ljubljana, kamor je hodil v službo.
Pogosto je izgubil dežnik ali klobuk, pa si je šel v prvo trgovino kupit novega.
Prijateljicam in gospem je ob srečanjih poljubljal roko in pogosto podarjal rumene vrtnice.
Sebe je krstil za grafomana: Zagugal se je na stolu, vzkliknil »Ooo« in že izvlekel pisalo ter človeku ob sebi (v službi, v kavarni …) kar na prtiček, ovojnico, sladkorno vrečko napisal kakšen verz, domislico, grafomanijo. Slovar razloži grafomanijo takole: »pretirano bolezensko nagnjenje k čezmernemu pisanju«, v jedru pa gre za duhovite verzificirane odzive na dogodke in ljudi okrog sebe (vsem in vsemu).
Pripravljen je bil za vsako pomoč in sodelovanje, nad vse rad je delal v »španoviji« z drugimi (španovija = sodelovanje).
Prevajati je začel v svojih gimnazijskih letih v Kranju (1964) in seveda nadaljeval vse svoje 47 let dolgo/kratko življenje. Prevedel je poezijo 145 avtorjev, od tega 74 poljskih, 19 ruskih, 23 drugih slovanskih, 12 litavskih in 17 ostalih (angleški, francoski, nemški, perzijski, novohebrejski). (Koliko slovenskih pesnikov ali pa pisateljev pozna povprečen Slovenec?!) Tonetovi prevodi so nastajali kot nastajajo pesmi – spotoma, v dinamiki vsakdanjosti, trenutkih veselja, norčave hudomušnosti in resnobe, v obdobjih kriz, stresov in porazov. Povsod, kjerkoli po svetu je bil, je šel v knjigarno, polistal po knjigah in če mu je bila pesem všeč, jo je prevedel. In nato poslal v objavo: pesmi so bile objavljene v okoli dvajsetih različnih časopisih in revijah. Kot da je s tem poskrbel, da je pesem na varnem.
V šolski knjižnici je gotovo zbornik V sotočju Bistrice in Mošenika, kjer je v 100 slikah (fotografijah) in sto oktavah (spesnil jih je Tone Pretnar) predstavljeno mesto Tržič. V vseh ozirih čudovito delo, na katerega smo Tržičani upravičeno lahko ponosni.
Ampak ni bil le prevajalec in poliglot (človek, ki zna veliko tujih jezikov).
Bil je asistent, profesor, docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, deloval je kot lektor več let na fakultetah na Poljskem v Krakovu in Varšavi, bil je gostujoči profesor na univerzah v Gradcu, Osijeku, Celovcu, Trstu, Dubrovniku … »Dal je vsem najvišje ocene, ker sam ne bi prenesel, če bi dal nižjo …« , vendar so bili najbolj zagnani študentje zato užaljeni.
Bil je literarni kritik, verzolog, preučeval pesniške oblike, pesniški jezik, diplomiral iz slovenskega in ruskega jezika, magistriral z nalogo Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja, doktoriral iz primerjave med Prešernovim in Mickiewiczevem verzom …
V španoviji sestavil učbenik Slovenščina za Poljake ter Slovensko-poljski slovar …
Njegov nekdanji študent Ivo Stropnik, ki se je zavedal, kdo in kaj je Tone Pretnar bil, je leta 2004 vpeljal mednarodno Pretnarjevo nagrado, ki se podeljujejo vsako leta maja v Velenju. Podeli se ambasadorju/em (posredovalcem) slovenske književnosti in jezika po svetu.
Nekaj osnovnih podatkov o dr. Tonetu Pretnarju, za lažje in bolj osebno ustvarjanje.
Marinka Kenk-Tomazin, direktorica