Mojca Kumerdej: GLUHA SOBA
Novo mesto: Goga, 2022
Gluha soba je zbirka osmih kratkih zgodb, ki se časovno raztezajo od sedanjosti do bližnje prihodnosti. Družba, kot jo slikajo, nima posluha za ženske, pripadnike LGBTQA skupnosti in starejše. Ljudje so popredmeteni, kult večne mladosti je prignan do skrajnosti, teorije zarote so dobile zagon. Čeprav si med branjem prigovarjamo, da je vse to le fikcija, nas vsake toliko časa spreleti neprijeten občutek, da bi zgodbe čisto lahko bile tudi resnične …
Starejši moški je na spletu naletel na informacijo, da želijo vesoljci uničiti človeško vrsto. Težko jih je prepoznati, saj prevzamejo človeško obliko, a s podrobnim opazovanjem se da razkriti njihovo kuščarsko naravo. Moški je z dolgotrajnim opazovanjem in skrbnim beleženjem podatkov o svojih družinskih članih ter primerjavami z informacijami svojih somišljenikov (teh ni malo) ugotovil, da so vsi njegovi bližnji sorodniki plazilski hibridi. Dokaz: prav tako kot plazilci radi poležavajo na soncu (za delo na vrtu pa niso pripravljeni poprijeti). Še več: njegova žena mu vsiljuje spomine iz skupnega življenja, ki jih sam nima. Res sumljivo.
Pod vprašaj je postavljena etičnost veganov. Ti se zavzemajo za rastlinsko prehrano, da bi živalim prihranili trpljenje … Kaj pa, ko rastline zahtevajo pravico do svojega življenja? Nekemu veganu se po robu postavi solata z njegove lastne gredice: prepričuje ga, naj se hrani s svetlobo, njo pa pusti živeti. Spregovori tudi bankovec: v svojem papirnatem življenju je bil priča že toliko človeškim gnusobam, da si želi le še smrti.
Neka ženska si že leta ne upa zapustiti stanovanja, saj je bila nekoč ugrabljena, v neki temačni kleti pa skoraj posiljena in umorjena. Njeno izginotje je tedaj prijavila njena prijateljica, ne njen partner, s katerim je živela. Spet druga ženska se je vrnila v svoje nekdanje študentsko stanovanje, po tem ko se je njen zakon končal prav tako klavrno kot zakon njenih staršev – z moževo prevaro z mlajšo žensko. Tretje ženske – samske, z zahtevno službo – ni razočaral moški, temveč njegov nadomestek – samovozni avtomobil, ki se ga upravlja z glasom. Ženska ga je poimenovala, se pogovarjala z njim in se mu zaupala, v prometni nesreči z neizogibnim trčenjem pa je zapeljal tako, da se je izognil vsem pešcem in se zaletel v zid, zaradi česar je utrpela hude poškodbe. Mar ne bi moral varovati njenega življenja?
Trpi tudi mati, ki se je primožila na odročno kmetijo s trdosrčnim gospodarjem, ki nikakor ne more sprejeti sinove drugačnosti. Trpijo ljudje v prihodnosti, ki jih ob prvih znakih staranja označijo za obsoletne, specialne enote pa jih odstranijo in nadomestijo z novimi, delujočimi modeli … pardon, ljudmi. Kako jih najdejo? Kamere so vsepovsod, a še bolj se je treba bati ljudi, ki v panični skrbi za lasten obstanek ovajajo svoje bližnje.
Vesna Rogl
