Priporočamo

Prične se z resničnostnim šovom, v katerem se pomeri dvanajst udeležencev. Ti se morajo soočiti z izzivi, ki preizkušajo njihove meje vzdržljivosti. Žverca – vodilna oseba romana, ki ga lahko žanrsko opredelimo kot psihološki triler in hkrati znanstveno-fantastičen roman,  je mlajša, poročena ženska, ki si še preden bi imela otroka zaželi posebno avanturo. Prijavi se v resničnostni šov tipa Survival. Njeno življenje v trenutku postane del navidezne televizijske  realnosti in realnosti same.

Medtem, ko so tekmovalci udeleženi v resničnostnem šovu, se v pravem in resničnem življenju zunaj zgodi nekaj strašnega. Epidemija velikih razsežnosti, primerljiva s smrtonosno kugo, prizadene velik del urbanega sveta. Žverca o tem ne ve nič. Na svoji poti se sooča s številnimi  težavami in  izzivi,  za katere si ne predstavlja, da so del igre. Osamljena in negotova pogreša moža in življenje, ki ga je pustila za seboj, a ji niti na misel ne pride, da bi odnehala. Pri počasnem in vztrajnem napredovanju opazuje znake zapuščenosti in uničenja. Te si nekaj časa razlaga kot bolne umotvore scenaristov, saj si  ne predstavlja, da bi šlo v šovu lahko tako daleč. Bolj proti koncu njene poti in tudi romana doživi prava spoznanja, ki jo temeljito pretresejo.

Pretanjeno in provokativno delo o bizarnosti televizijskih resničnostnih šovov in dojemanju naše prave resničnosti, za kar imajo zasluge vsi mediji. Za roman je značilen hiter tempo in odlična dinamika. Presunljivo!

Kdaj je prepozno, da se življenje postavi na glavo? Oziroma da se sestavi tako, kot mora biti? Roman francoske pisateljice Aurélie Valognes je prisrčna pripoved o tem, da resnično nikoli ni prepozno. Ferdinand Brun je osemdesetletnik, stari nergač, ki na življenje gleda iz temne plati. Z ženo nikoli ni delal prav lepo, zato mu je nekega dne pobegnila s poštarjem. Hči Marion s sinom, njegovim vnukom, živi v Singapurju, zato lepega dne ostane sam, v bloku s sosedi, ki jim ni kaj preveč pri srcu. Zlasti hišnici, gospe Suarez, ki neprestano vohuni za njim, ga opominja in opozarja na razne kršitve hišnega reda. Za družbo mu ostane le nemška doga Daisy, ki pa tudi lepega dne izgine. Čez par dni Bruno izve, da so jo našli mrtvo, zato se mu sesuje še zadnji košček sveta. Še bolj se zapre vase, ne skrbi za svoje zdravje, za higieno, za stanovanje,pot mu dobesedno prekriža še avtobus, prvič ga aretirajo… Pisateljica napiše: »Ampak življenje se rado zasuče in ko se ti zazdi, da te najbolj potiska v koprive, te morda že vleče iz njih. Koprive so ne nazadnje zdravilne.« Ko se zazdi, da upanja ni več, se v blok preseli mlada deklica Juliette, ki malo po malo začne v Brunov svet spuščati svetlobo in upanje na boljše čase. Juliettina babica, ki v bloku stanuje že celo življenje, v Brunu vzbudi občutke, ki jih je že davno pozabil. Kot sreča v nesreči se izkaže tudi vnukova bolezen. Zgodba je polna ovinkov in zasukov, vrtiljak življenja, ki bralca na trenutke lahko pusti kar brez sape.

So stvari, pred katerimi si zatiskamo oči in ušesa. Kot da jih ni, če zanje ne vemo. Pa so. Povsod okrog nas. Le zbrati moramo pogum in jih uzreti. Tako kot jih je videl Don Pino. Duhovnik, ki je želel rešiti otoke z ulice. Usoda je hotela, da mu na pomoč priskoči mladenič Federico. Ravno se odpravlja v Anglijo, pa vendar izbere ulico in otroke, ki svoje dneve preživljajo v brezupu.

Federico svoje počitniške dni preživlja z otroki, za katere ni nikomur mar. Zlorabljene, pozabljene, izigrane, prepuščene usodi mafije. Pa vendar zanje obstaja upanje in tega se zavedajo ljudje, ki jim želijo pomagati, da bi se otroci iztrgali iz objema sovraštva in zakorakali v novo življenje. Za seboj bi pustili goljufije in laži in svojo pot začrtali na novo. Poletje je čas brezdelja in dolgčas je lahko tudi nevaren. Nevarno pa je tudi prekrižati pot ljudem, katerim življenje ne pomeni nič.

Pretresljiva zgodba z ulic Palerma.

Dedek Toni odraslemu vnuku pripoveduje zgodbo svojega življenja.

Po vojni, v zgodnjih petdesetih letih, ko je še večina ljudstva verjela v boljše življenje in lepši svet je med vojno delno poškodovanemu mladeniču Toniju oblast priskrbela službo poštarja. V manjšem slovenskem industrijskem mestu je njegovo življenje dobilo nov zagon in oblasti hvaležen je svoje delo opravljal vestno in pošteno. Užival je srečo v raznašanju. A je že tako, da samo en metuljev zamah s krili sproži plaz neslutenih dejanj in sprememb. Na rednem obhodu po ulici, kjer je dostavljal pisma in pakete mu je pot prekrižala simpatična, urejena in osamljena Zora.

Od takrat dalje se je njegovo življenje v temeljih zatreslo. Z ženskami dotlej še ni imel opravka in Zora ga je v več pogledih begala. Nekoč se je primerilo, da ji je v nerodni situaciji reševanja perila z vrvi naslonil glavo na grudi in ni mu bilo več pomoči. Zora ga je v popolnosti omrežila, njuno druženje je postalo stalnica in postala sta dobra prijatelja. A po soncu pridejo oblaki, iz zapora se je vrnil Zorin mož, pisatelj Nikolaj. Zdaj so se družili trije.

V mestu se je precej prebivalcev težko prebijalo skozi mesec. Zora in Nikolaj sta skuhala nekakšno loterijo – nemško loterijo, ki naj bi revežem olajšala življenje. V svoje načrte sta vpletla Tonija, ki je zavoljo plemenitega namena takoj privolil v sodelovanje. Nekaj časa je zadeva res delovala. Loterija je bila prevara in poganjal jo je pohlep. Izrodila se je, iz poštenih, pravičnih vzgibov se je vse skupaj sfižilo v brezizhodno, nemoralno kloako. Moralno jedro poštarja Tonija se je sesulo v prah, ko je prevarani upokojenski par izgubil hišo in domovino. Položaj je postal brezizhoden. Fatalna Zora pa ga je želela pripraviti naj ustreli njenega norega moža Nikolaja. Situacijo so vzeli v svoje roke organi pregona. Konec pripovedi bi moral biti srečen… Pa je res, kaj pa moralno jedro?