Priporočamo

Adriana Kuči: IME MI JE SARAJEVO
Maribor: Litera, 2022

»Lahko bi pisala recimo ljubezenske romane: Ona, sirota, ampak lepa in poštena, brez napak, nima je ne na telesu, ne v duši, ne v umu, ne v preteklosti, sreča skrivnostnega njega. In potem, ko gresta skozi velik nesporazum, nekaj prepirov ter neverjetno romantično gesto moškega heroja, živita srečno in zadovoljno do konca svojih dni. Če bi pisala takšne zgodbe, bi se podpisovala s psevdonimom. Recimo M. T. Wallice. Čeprav bi taka literatura verjetno dosegla širok krog bralcev, verjamem v poved, ki jo je Kafka napisal Pollaku, da nima smisla brati za zabavo. Da je treba brati knjige, ki nas zabolijo.«

Roman Ime mi je Sarajevo zaboli. Morda celo bolj bralca kot pripovedovalko Lano, za katero se zdi, da nekako neprizadeto, z distance pripoveduje o vojni, ki jo je doživela kot najstnica, vojni, ki ji je vzela ali pohabila najbližje, konec koncev tudi njo. Bralca pa boli, ko se znajde sredi vojnega Sarajeva, v katerem je treba po vodo hoditi k zajetju, vsak izhod pa pomeni tvegati glavo, v katerem učenci, ki jim je bila šola zadnja briga, z veseljem hodijo v improvizirano učilnico po košček nekdanje normalnosti, v katerem ti granate pred očmi razčetverijo prijateljico in se ti delčki njene kože zalepijo v lase …, življenje pa kljub vsemu teče dalje. Mladost si ne pusti vzeti svojega: najstniki se ob glasbi in vojaški hrani družijo v kleteh, zaljubljajo se in se razhajajo. Ne moremo mimo vprašanja, ali je vse to, kar se je v Sarajevu dogajalo pred 30 leti, mogoče preslikati na današnjo Ukrajino.

Vendar to ni le roman o vojni, temveč se dogajalni čas raztegne vse do sedanjosti. Izkaže se, da hude preizkušnje v preteklosti niso nobeno zagotovilo za miren preostanek življenja. Ne obstaja zgornja meja zla, ki se lahko pripeti enemu človeku; nekatere življenje »tepe« neprenehoma. Kot na primer Lano, ki po vojni spozna Slovenca Marka, princa na belem konju, a, kot se izkaže kasneje, z napako. Le kdo bi ji verjel, če bi povedala, kako zverinsko nasilen je lahko, ko pa zna biti hkrati tako očarljiv, pozoren in nežen? Z njim se preseli v Slovenijo, kjer se sicer z lahkoto vklopi v vsakdanjik Maribora, njena nedružabnost, ki so ji jo očitali rojaki, se lepo zlije s slovensko zadržanostjo, slovenščino vzame za svojo, a za »domorodce« vseeno ostane »čefurka«.

Je zgodba avtobiografska? Avtorica se nedvoumnemu odgovoru na to vprašanje izogiba; pravi, da Lanino življenje ni njeno, priznava pa, da je določene podobe, zlasti vojne, vzela iz svojih spominov.

Vesna Rogl

Goran Vojnovič: ZBIRALEC STRAHOV
Novo mesto: Goga, 2022

Knjiga prinaša zbirko kolumn, objavljenih v različnih časopisih med letoma 2011 in 2021. Besedila so bila temeljito predelana, nekatera pa zgolj izhodišče za daljše razmišljanje.

Vojnović se natančno in skorajda pikolovsko spominja delčkov svojega življenja, mladosti; prav zaradi te natančnosti pa lahko obenem obudi tudi čustva, ki so ga v danem trenutku prevevala. Nehote bralec trzne, ko Vojnović omenja zdravje svojega očeta, češ: mar ni oče hudo bolan? Nato pa se zdrzne in spozna, da Goran vendarle ni Marko iz Čefurji raus!, da čeprav sta oba živela na Fužinah, vendarle nista eno.

Skozi slikovite opise krajev in dogodkov nas pisatelj prisili, da odidemo na potovanje z njim. Kar naenkrat stojimo skupaj z njim na šolskem plesu, kjer postavamo ob robu in si želimo stopiti na plesišče, pa tega vendarle ne storimo. Kar naenkrat zopet postanemo mladostniki, ki si skupaj z njim želimo zgolj pripadati. Kraju, času, ljudem,  jeziku …

Vojnović zna zlesti človeku pod kožo. Opise podaja tako plastično, da vidimo njihovo fužinsko stanovanje, z vsemi prenovami vred; stojimo v banki in se skupaj z njim poslavljamo od nje. Čeprav ne moremo, si vendarle želimo razumeti njegov jezik, jezik, ki ga ni več, saj je država že davno razpadla. Bralec si želi videti celo tisti študijski film, ki je ostal na tleh režije na Akademiji.

Z Vojnovićem ponovno obiščemo svojo mladost in preteklost, le da se je tokrat skušamo spominjati temeljiteje. Morda se ob tem celo znebimo kakšnega svojega strahu, ki jih vsak, tako kot Vojnović, nosi v sebi.

Zbiralec strahov je Vojnovićeva šesta knjiga in druga knjiga kolumn. Za tri od svojih štirih romanov je prejel nagrado kresnik, ki jo vsako leto junija podeljuje časopisna hiša Delo, nominiran pa je bil tudi letos za četrti roman, Đorđić se vrača.

Knjiga vas bo posrkala vase, da je ne boste mogli odložiti. Odlično branje, ki ga toplo priporočamo.

Sabina Šolar

Jani Virk: JAKA IN VANE
Ljubljana: Beletrina, 2021

Poleti, tam nekje na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je Jaka Rowenski ravnokar zaključil šolanje na gimnaziji. Obdobje je doživljal kot zaslužen čas svobode, ki ga je v glavnem preživljal s punco Katjo. Sproščeni čas kratkotrajnega poletja je minil z vpoklicem na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado. Deževnega jesenskega jutra se je usedel na avtobus, namenjen proti Bovcu. V tamkajšnji vojašnici se je moral zglasiti. Že kmalu po začetku vojaškega drila ga je dosegel neskončen občutek nemoči in brezizhodnosti, ki ga je poglabljalo tudi turobno jesensko vreme in nov samski stan, Katja se je ogrela za drugega. A kjer je dež, posije tudi sonce. Spoznal je odbitega pesnika Vaneta, ki se mu je s poskusom samomora uspelo za nekaj časa izogniti vojaški suknji, poslali so ga domov v Ljubljano. Po nekaj tednih je tudi Jaku posijalo sonce. Premestili so ga v športno enoto, tako je lahko pod liberalnejšimi pogoji treniral smučanje, ti pa so dopuščali tudi številnejše zlorabe nepričakovane sproščenosti. Vojake športne enote so razkrili in jih kazensko razpršili po različnih vojašnicah. Večina grešnikov je bila poslana v Kosovsko Mitrovico, ravno v času, ko so se tam dogajali politični nemiri Albancev.

Po preživeti, opravljeni vojaščini se je Jaka odselil od doma in z novim prijateljem, pesnikom Vanetom skupaj najel kletno stanovanje v Ljubljani. Študiral je umetnostno zgodovino, gojil moško prijateljstvo, potoval po Evropi, popil neskončne količine alkohola, preganjal ženske, spoznaval slikarstvo, filme, glasbo in slovenske pesnike. Bil pa je tudi osamljen.

Jani Virk je bil v mladosti državni smučarski reprezentant. Je pisatelj in prevajalec, doktor nemščine, zaposlen na RTV SLO,  dela kot urednik igranega programa. Leta 1999 je za delo Pogled na Tycho Brahe prejel nagrado Prešernovega sklada. Jaka in Vane je njegov deseti roman, posvečen je osemdesetim letom prejšnjega stoletja, ko so na sceno  vstopili punk bendi in številna družbena gibanja. Iskrena čast je namenjena sodobnim slovenskim poetom: Šalamunu, Strniši in Zajcu.

Špela Jerala

Spomini na otroška leta v nekaterih vzbujajo občutke prijetne domačnosti in nostalgije, v drugih pa občutke osamljenosti in zavrženosti. Čeprav spomin morda ni več najbolj zanesljiv, se človek v zrelih letih vrača v otroštvo in prečesava pomembne mejnike v svojem življenju, da sklene življenjski krog in se pomirjen sooči s slutnjo smrti.

Tudi osebe v Lipuševih kratkih zgodbah se soočajo z lastno smrtnostjo. Smrt je zanje morda blizu, morda še ne, a je neizbežna. Nekateri jo pričakujejo s strahom; v želji, da bi preložili njen prihod, se pehajo za zdravim življenjem. Spet drugi – tisti, ki jim je življenje namesto z rožami postlalo z bodicami – jo pričakujejo z dobrodošlico na ustnicah.

Smrt ni abstraktna, temveč je konkretna oseba – ženska, ki melje v starem mlinu, gospa, ki si pri kmečki družini izposoja koso, ali ekscentrična dama, ki s koso sredi belega dne paradira po mestu, pa nihče ne trene z očesom. V nasprotju s krščanskim izročilom ne prinaša pravičnega plačila; ni pekla za hudobne in nebes za dobre. Plešasti gospod, ki se strašno boji smrti, se je boji prav zato, ker je prepričan, da se bo v onstranstvu znašel v gneči, stisnjen med ljudi, ki mu niso po volji in se jim na zemlji dokaj uspešno izogiba. Mladenič, ki na koncertu doživi izventelesno izkušnjo, pa razočaran ugotovi, da so v peklu prijazni sosedje, siromaki, dobri ljudje, ki jih je poznal, nikjer pa ni videti zlobnežev.

Lipuš se v zgodbah poleg smrti dotakne tudi težkega otroštva, ko je moral otrok med počitnicami služit k tujcem, kjer mu je bilo zaradi očitne večvrednosti domačih otrok tako hudo, da je ponoči pobegnil domov. Spet drug otrok je moral vsak dan z mamo na dnino, pomanjkanje očetove ljubezni pa ga je v odraslosti naredilo nezmožnega za pristne, ljubeče odnose. Roka je za delo, ne za božanje, so menili tedaj.

V marsikateri zgodbi pripovedovalec odločno zavrača krščanstvo in Cerkev: graja Jezusa, ki bi lahko preprečil drugo svetovno vojno, a je le nemo gledal s križa ob poti; duhovnika, ki je pokopal osamljeno starko, a v tem pogrebu ni bilo ničesar svetega, ker je bil duhovnik preveč grešen. Stoletja pokojnega škofa Ernulfa, ki je spisal obrazec za izobčenje iz Cerkve, dolži lastnega telesnega propada, kajti verjame, da se ga je polastilo prekletstvo izobčenja iz preteklosti.

V zadnjih dveh zgodbah z besedami ošvrkne še odnos avstrijskih oblasti do slovenske narodne manjšine in osiromašeno narodno zavest tako v zamejstvu kot v matični državi. 84‑letni pisatelj iz Lobnika pri Železni Kapli seveda o tem govori iz prve roke. Dvojezične napise so na narodnostno mešanem območju začeli postavljati šele pred kratkim, po tem ko so oblasti desetletja ignorirale določbe mednarodne pogodbe in v tem času zamejskim Slovencem naredile nepopravljivo škodo. Toda vse krivde ne gre zvaliti na avstrijske oblasti: slovenski zamejski skupnosti očita mlačnost, češ da samo tarnajo matični državi, kako se ne pobriga zanje, matični državi pa očita, da po narodno zavest hodi v zamejstvo in izseljenstvo, ker je je doma ostalo bore malo. Je senca smrti spreletela tudi slovenstvo?

Vesna Rogl